Zemljevid je pripomoček, ki vam lahko v pomanjšanem merilu prikaže površje Zemlje. Pogosto se ga poslužujemo, ko smo kje v tuji deželi in kaj iščemo. Z njegovo pomočjo lahko torej lažje najdemo svoj končni cilj.
S samim izdelovanjem zemljevidov se ukvarja veda, ki jo imenujemo kartografija. Danes ta velja za zmes znanosti in umetnosti. Velja za izjemno dodelano. To pomeni, da lahko najdete zelo natančne zemljevide, in to praktično čisto vsega, kar si pravzaprav zamislite. Na voljo so tudi zgodovinski zemljevidi, ki so se uporabljali predvsem za raziskovalne pa tudi vojaške namene.
Na voljo so torej različni zemljevidi, tudi zgodovinski za raziskovalne ter vojaške namene. Njihov glavni namen je bil, da so vojaškim poveljnikom in raziskovalcem kazali pot v dežele, ki jih niso poznali.
Današnji zemljevidi pa so izjemno raznovrstni. Obsegajo zelo veliko področij. Raznovrstnost pa seveda povzroča zelo veliko težav pri sami klasifikaciji zemljevidov. Najbolj poznani so zagotovo tehnični zemljevidi. Sem sodi na primer klasični šolski zemljevid.
Zemljevidi človeka spremljajo že več tisočletij. Prvi zgodovinski zemljevidi oziroma kamenodobni zemljevidi si v velikem merilu ter prikazujejo načrte bivališč oziroma naselij. Med najstarejši zemljevid sodi glinena ploščica. Na njej je vrisan del severne Mezopotamije, nastal pa naj bi približno štiri tisoč let pred našim štetjem.
Karte oziroma zemljevide so poleg Babiloncev poznali tudi Feničani, Egipčani ter Kitajci. Najstarejši zemljevid na papirju ni ohranjen v celoti. Ohranjeni so zgolj koški.
Na žalost originalni zgodovinski zemljevidi srednjega veka niso ohranjeni. Kljub temu pa jih poznamo iz najrazličnejših pisanih virov. Sicer pa ravno v srednjem veku razvoj kartografije zamre.
Šele z razmahom pomorstva in trgovine so se pričeli pojavljati nove pomorske karte oziroma zemljevidi.
Zanimanje za svet so povzročila predvsem geografska odkritja. Pričelo se je razvijati zemljemerstvo in nove kartografske tehnike. Kakovost in berljivost zemljevidov pa je izboljšal bakrotisk.
V 17. stoletju so natančno podobo ozemlja potrebovali predvsem popotniki in vojaki. Poleg francoske, nizozemske in italijanske kartografije se je razvila še nemška kartografska dejavnost.
Z razvojem tehnologije se je razvijala tudi sama kartografija. Prvotni ali zgodovinski zemljevidi, ki so jih poznali v starih časih, pa so večinoma dandanes že pozabljeni.